Poletne počitnice se bližajo koncu in možgančkov na šolo ne bi mogli pripraviti bolje kot s projektom “Z glavo na odpravo”.
Tokrat smo z glavo, po poti mnogih ovinkov, odšli na odpravo v Posočje.
Žgoče sonce nas je pričakalo v Kobaridu, kjer smo s prvimi koraki na zgodovinski poti razmišljali, kaj nam je sploh tega treba bilo.
Ustavili smo se pred nekim velikim spomenikom. Potrebovali smo prvo pavzo.
Sedeči na stopnicah smo buljili v napise, kjer se je izpisovala neka letnica. 1915. A?!
Željni raziskovanja, se nam je čas zavrtel za skromnih 107 let in odkrivali smo temno zgodovino teh krajev.
Mimo kostnice italijanskih vojakov, smo zavili v gozd. Preko vojaške utrdbe smo se spustili do Soče. Lepa, čudovita, smaragdna, bistra hči planin. Res je brhka v svoji prirodni lepoti. Nadaljevali smo proti slapu Kozjak, kjer smo se lahko pošteno ohladili. Bližina vode le naredi ozračje bolj sprejemljivo. Naužili smo se naravnih znamenitosti in se preko Napoleonovega mostu vračali proti centru Kobarida. Čeprav nas je čakal še obisk muzeja, smo morali preizkusiti sladoled lokalne mlekarne. V muzeju smo dalje spoznavali prvo svetovno vojno in soško fronto. Pismo vojaka nas je pustilo povsem brez besed.
Zamišljeni in osupli nad dogajanji izpred sto in nekaj let, smo se odločili, da glave ohladimo v Soči. Ugotovili smo, da letos Soča sploh ni hladna.
Nato smo se odpravili proti Kolovratu. Kakšni razgledi na Julijce! Kmalu pa smo uzrli jarke iz prve svetovne vojne. Ogledali smo si jih od blizu, se spuščali levo in desno, gledali na Tolmin, na Sočo, razmišljali o obrambnih položajih vojakov in še enkrat več si rekli, da vojna pa res ni fajn. Odšli smo na vrh planote, kjer smo z eno nogo stali v Italiji ter z razgledom vse do morja!
Ker dan še ni bil končan, smo se odpeljali do Šentviške Gore, kjer nam je krajevna skupnost gostoljubno odstopila svojo novo, čudovito telovadnico, da smo lahko odpočili utrujene noge. No, najprej je bilo treba še odigrati nogomet in košarko pa nekaj odbojke, potem smo pa res šli spat.
Sonce nas je prebudilo v novo jutro. Od vsega dogajanja dan prej, smo bili pošteno utrujeni in spanje se je zavleklo že v drugi del dopoldneva! Nato smo pomahali Šentviški Gori in se odločili, da se gremo namakati v Idrijco. Kopališče Lajšt je samevalo, mi pa smo to izkoristili za uživanje. Preden smo se odpravili domov, smo si ogledali še skrivnostno Divje jezero, o katerem smo marsikaj izvedeli, a najbolj nas je zanimalo, kje je dno jezera…
Na odpravi smo tako možgančke dodobra ogreli in rečemo lahko le: šola, mi smo pripravljeni!
Vseeno pa se že sedaj veselimo naslednjih počitnic in s tem nove odprave! 😉
Mentorici: Ana Furlan in Mateja Oman Komurka
Zapisala: Ana Furlan
