1. DAN: Kranj – Gorenja vas
Obveščeni viri poročajo, da je ekipa uspešno pregulila prvih 32km, jaz pa vam povem, da grizemo že novih 33 direkt v bregove Žirovskega vrha. Prvi žulji so že vzcveteli, krizice se občesno prikradejo v nepozornega duha, a jih brž preženemo s prvovrstnim glasbenim izborom. Mislim, da bo tista o ‘Veroniki, ki ne kaka’ letos kar zmagovalna. Poguglajte jo, ko boste danes na sprehodu. Ne bo vam žal.
2. DAN: Gorenja vas – Medvedje Brdo
Premalo je kilometrov, komaj smo jih spravili spat. In to potem, ko so se že na cilju še kar lovili v divjem šprintu, ko so odigrali še eno odbojko in eno košarko in se za konec sprehodili po večerji, da se pečenka poleže. Tile mulci so res od hudiča, upam, da jih tale nabritost jutri ne mine. Kajti jutri je na vrsti kraljeva etapa: približno 42 km do Razdrtega!
3. DAN: Medvedje Brdo – Razdrto
Kraljeva etapa opravljena! 100 kilometrov je za nami in svet že postaja primorski.
Seveda danes ni bilo lahko. In v tem je smisel. Na mnogih frontah so se že od zgodnjega dopoldneva borile bitke: žulji so že dododbra zabasali copate, mišice je zategovalo v vse smeri, sonce je neusmiljeno peklo in sirene so nas skušale zvabiti na kriva pota. A huje kot je bilo, bolj zagrizeno smo požirali kilometre, sploh pa smo kljub vsemu hudemu vsi do zadnjega pritekli v cilj. Ej, povem vam, kocine so mi štrlele v nebo, prismuknjeno sem vriskala in do konca sem si dala duška z objemi. Ja, zdaj smo res že ekipa v dobrem in slabem. In čisto na skrivaj mi že postaja čisto majčkeno žal, da bo prav te poti enkrat konec.
4. DAN: Razdrto – Klanec pri Kozini
Na lastne oči sem vsemu priča, a se vedno znova sprašujem: kako je to mogoče?! Že prvi dan so poročali, da ne morejo več, a še kar terajo naprej. Šestinosemdeset milijonov stopinj je, oni pa kar hodijo. Enajstletna Nika tolče tempo, da ga lovim kvečjemu tako, da za njo tekam v rahlem drncu. Jasmini so žulji danes naselili poslednji prst in tega se je celo razveselila. Punce se sproti še zaljubljajo in točijo solze (pa ne zaradi kilometrov), fantje so nataknili šlape, da je bolj zabavno in Nemanja si je v nahrbtnik stlačil celo tono. Da se bom vsaj utrudil, je dejal. Me, Ana, Adrijana in jaz, pa na skrivaj za kombijem vse zariple goltamo protibolečinske in delamo raztezne vaje. Madonca so poti enostavne, ko si x-najst!
5. DAN: Klanec pri Kozini – Koper
Adrijana se je bala, da si bodo dekleta tole vzela za ležeren sprehod in bo z njimi krevsala proti Kopru vse do poznega popoldneva. Kako zelo se je motila! Po kratkem ogrevanju so užgale takšen divjii tempo, da ji je kolke metalo na vse strani, v križu pa jo je tako usčipnilo, da je bila čisto postrani. Spet nas je spremljal prvovrsten glasbeni izbor, dečki so vmes napumpali še kakšno skleco ali dve in že smo bili tam. Nekaj čez 13h smo osvojili morje. Toda ni še čas za aplavze, ognjemete in šampanjec: jutri nas čaka še finiš do Pirana!
6. DAN: Koper – Piran
Korak, dva, tri in … cilj!
Ki je zopet zaokrožil našo zgodbo v nepozaben spomin. V prigodo, ki je čisti čudež, a vanj verjamemo od samega začetka. Pa povem vam, ni ves čas lahko in tole ni zgolj zabava. So bolečine, naveličanost, dvomi, slaba volja, jeza, obžalovanja, obtoževanja in še marsikaj peklenskega. A potem so tu ti neverjetni preobrati, navali energije in zavezanosti cilju, salve dobre volje, smeha in optimizma. In naposled so zmage. Drobne, sprotne in intimne, pa tiste v dvoje, tiste skupinske in naposled tiste velike, ko je dosežen naš skupen veliki cilj. Ostane pa le še lepo in energije za na konec sveta. Prav tja, moji dragi mulci, grem z vami kadarkoli! Nika, Vanessa, Emi, Tinkara-Ana, Jasmina, Kaja, Erika, Neja, Nemanja, Beni, Slavko in Bojan: moj poklon do središča zemlje in še čez! Ni več nemogočih poti!!!
PS: Hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili.Vsaka beseda nam je dala še dodatnih moči in zagona. Hvala za vso materialno ali drugo podporo. Hvala, ker verjamete v našo pot in naše mulce!
Zapisala: Petra Vladimirov
