Počitniške radosti: iskanje Kokoši in pobeg v Vilenico

Zimske počitnice so tu in mi pošteno uživamo v vseh radostih, ki jih počitnice prinašajo s seboj.
A kljub temu, da je uradno še zima, mi že vonjamo pomlad.
Pa smo rekli: “Hej, jo gremo poiskat?”
In smo šli!
A kam?
Na Kras, tam je sonca na pretek!

Ooo ja, res ga je bilo!
Topel dan, s soncem obsijan, je bil ravno pravšnji, da smo se na Krasu podali na lov na Kokoš.
Kokoš?!
Kakšno Kokoš? Čigavo Kokoš?!
Ja na vzpetino Kokoš!
Kokoš je 674 metrov visok hrib, ki se dviga nad Lipico, Vilenico in vasjo Lokev. Na Kokoš vodi razgibana in nezahtevna pot, na kateri smo se pošteno zabavali. Smeha, klepeta in dobre volje kar ni in ni zmanjkalo. In veste kaj? Kokoš nam je postregla tudi s tem, po kar smo pravzaprav prišli: znanilkami pomladi! Našli smo zvončke, žafrane, trobentice, … Ob poležavanju na vrhu Kokoši, kjer nas je sonce malo da ne opeklo, smo tako z gotovostjo lahko potrdili, da nas pomlad čaka tik za vogalom.

Radovedni kot vedno, smo seveda dodobra izkoristili kraški teren in se podali tudi v jamo Vilenica. Očarala nas je, to moramo priznati. Kaj vse zmore ustvariti narava! Kar nismo se mogli načuditi vsemu lepemu, kar nam je imelo pokazati podzemlje.

Prijetno utrujeni, a zadovoljni smo se vrnili na Gorenjsko. Po slastni večerji smo se odpravili spat in verjamem, da je to noč marsikdo sanjal dišeče spomladanske žarke… Ali pa morda Kokoš. 😉

Mentorici: Ana Furlan in Mateja Oman Komurka

Zapisala: Mateja Oman Komurka


Počitniške radosti: pohod in sankanje v Tamarju

Zimske počitnice so čas zimskih radosti. S pohodom in sankanjem v Tamarju, smo jih otvorili s polnimi močmi v ponedeljek.

Zimsko dogodivščino smo začeli od vznožju slovenskega ponosa, planiške velikanke. Občudovali smo pogum naših orlov in vseh, ki si upajo spustiti po strmini.

Prelepa in neokrnjena narava nas je spremljala do koče v Tamarju, kjer smo posedeli in pomalicali na saneh in se pripravili na spust v dolino. Ob vračanju nas je ujelo slabo vreme, ki pa nam kljub temu, da nas je namočilo, ni uspelo pokvariti veselja.

Mentorici: Staša Vertačnik in Katarina Sekne

Zapisala: Katarina Sekne

Jadranje za jutri 2017

Izobraževalno- terapevtski projekt Športnega društva Sappa ” Jadranje za jutri” se je v soboto 27.5. 2017 končal. Od osmih  izvedb projekta, smo se mi – zaposleni in otroci/ mladostniki VZ Kranj – udeležili že šestič. Projekt je bil letos razširjen na cel teden in razdeljen v dva dela. Prvi del je potekal od 20.5. 2017 do 24.5. 2017, drugi del pa od 24.5. 2017 do 27.5. 2017. Na obeh delih smo bili prisotni udeleženci iz VZ Kranj, 12 otrok s spremljevalci.  V  prvem delu smo odjadrali čez Kvarnerski zaliv in se prvo noč ustavili v zalivu Macarol na Unijah, drugi dan smo se odpeljali ob otoku Lošinju in Cresu do mesta Cres in tam prenočili, tretji dan pa smo se  zopet preko Kvarnerskega zaliva vrnili v naše matično pristanišče v Puli. V drugem delu pa smo se odpeljali na Brione, kjer smo prav na dan mladosti obiskali muzej Josipa Broza Tita in se iz vlakca razgledali po otoku. Zadnji dan pa smo s pomočjo prijetnega vetriča odpeljali v Premanturski zaliv na kopanje. O nepozabnih doživetjih pa govorijo priložene slike.

Hvala ” Sappovci”  za izvrstno organizacijo in strokovno izpeljan program in vse ure, dneve in mesece, ki ste jih popolnoma prostovoljno vložili v projekt.

Lp Mojca in Katarina

Potepuhi: Doživljajski tabor na Kolpi 2017

V nedeljo 7.5. smo se Potepuh vrnili iz doživljajsko pedagoškega tabora ob Kolpi. V petek smo obiskali OŠ Bistra buča v Radovici, kjer smo podoživeli šolsko uro iz leta 1957 in spoznali marsikaj novega o Beli krajini. V soboto smo se udeležili raftinga po Kolpi, v nedeljo pa 22. pohoda pa naj južnejši slovenski pešpoti v Radencih. Pet udeležencev iz VZ Kranj je pot prehodila bosonogih. Vikend smo sicer preživeli na domačiji v Gorenjcih pri Adlešičih, kjer je bilo potrebno marsikaj postoriti. Manjkalo pa ni tudi igre in zabave. Potepuhi smo se imeli odlično in zagotovo pridemo tudi naslednje leto.

Nagradni izlet v Pustolovski park Postojna

Otroci in mladostniki Vzgojnega zavoda Kranj pod mentorstvom Saše Rozman Berce in Mateje Oman smo na Državnem tekmovanju v poznavanju del Josipa Jurčiča maja 2016 zasedli odlično 2. mesto in dobili super skupinsko nagrado – obisk Pustolovskega parka Postojna.  Kar dolgo smo iskali ustrezen termin, se usklajevali in premagovali logistične težave, 23. oktobra 2016 pa nam je končno uspelo unovčiti našo nagrado in se odpraviti v Postojno, v spremstvu vzgojiteljic Saše Rozman Berce in Saše Gorenc Košir.

Pustolovski park ponuja poligone različnih težavnostnih stopenj z zelo različnimi ovirami in na različnih višinah, zato je vsak udeleženec lahko našel ustrezen poligon glede na svojo starost, telesno pripravljenost in strah pred višino. Čeprav so nas varovali plezalni pasovi, so se kolena šibila od strahu ob premagovanju ovir na višini. Najzahtevnejši poligon, ki ga je en udeleženec uspešno premagal, je imel ovire na višini kar 15 metrov. Večina je ob lastni zmagi na enem poligonu že hitela premagovat naslednjega, težjega.

Doživetje je bilo za prav vsakega udeleženca polno adrenalina, premagovanja samega sebe in svojih strahov, pa tudi užitkov, veselja in zadovoljstva. Pustolovščino, ki nas je pošteno zlakotila, smo zaključili še z obiskom picerije. Naša doživetja si vsaj deloma lahko predstavljate skozi spodnje fotografije.

Zapisala: Saša Rozman Berce

Potep po severnem Velebitu

Udobno se namestite, zaprite oči in mirno dihajte…

Predstavljajte si, da pohajkujete po pobočjih gora, ki jih je jesen že ovila v svoje čudovite oranžno-rdeče barve. Medtem ko hodite, se vaših nog dotikajo travniške bilke, stopala polagate na skale najrazličnejših oblik in velikosti, do vaše kože pa se vztrajno poskušajo prebiti topli sončni žarki. Pod vznožjem gora opazujete neskončno morje, otočja na njem, ob tem pa vam vetrič v uho šepeta skrivnostno gorsko-morsko melodijo.

Se sliši prelepo, da bi bilo res? Preveč pravljično? 😉

Mogoče res, a mi smo prav to pravljico pretekli vikend doživeli na lastni koži! 🙂

Potepali smo se namreč po pobočjih severnega Velebita, in sicer nas je Premužićeva staza vodila vse od Zavišana do Alana, kjer smo prenočili ter nato do vznožja gora, kjer se nahaja čudoviti zaliv Zavratnica. Nekateri so v morje skočili že v zalivu, večina ostalih pa v malem mestecu Jablanac, kjer se je naša avantura tudi zaključila.

Uživajte ob gledanju fotografij! 😉

Mentorice: Petra Vladimirov, Mateja Oman, Tina Kralj in Katarina Sekne