Na prvi pomladni vikend smo se na Planini na Kraju naužili še poslednje zime. Devet otrok nas je bilo – Valerija, Laura, Rok, Grega, Tilen, Nik, Tim, Žiga in Blaž – in tri spremljevalke – Tina, Adrijana in Petra. V petek, ko so bile tedenske obveznosti končno mimo, smo od Savice zagrizli v breg in priznam, da sem nekatere komaj lovila. Pa tudi drugi se niso kaj preveč pustili čakati. Na Komni smo pobrali zgolj splake, ki jih je tja potegnila žičnica, ostale krame in hrane pa nam sploh ni bilo treba znositi, saj so to neizmerno prijazno storili že oskrbniki. Zvečer v pravljični koči Majerica je bila najprej in predvsem na programu večerja, potem pa je ura že velela “dejavnosti” v sobah, ki so ga nekateri začinili z “zanimivimi pogovori”.
V soboto smo najprej napadli Bogatinsko sedlo, a ga žal nismo povsem pokorili. Od tam nas je prej pregnala megla, da skoraj nisi videl, kje se pričenjajo tla. Po kosilu se je pričela snežna akcija – treba je bilo tem bolje skopati snežne luknje, saj so bile te topel domek prihajajoče noči. Vmes so se nekateri že kotalili s kuclja nad kočo in preizkušali, kako srhljivo je biti zakopan v snežnem plazu. Izumila se je tudi krasna igra “noj”, da smo pred večerjo izvedli še krajše, beri daljše, tekmovanje. Po večerji je želja po snežni luknji strmo naraščala, a še prej smo se malo podružili. Prišle so Severina, Tina Maze, Zlatko s prijatelji, potem pa smo imeli krajšo delavnico o spolnosti, saj je prejšnji večer razkril marsikatero zmoto na tem področju. Še mafijce je bilo treba poloviti pred odhodom v snežno luknjo, potem pa smo ta pametni sedli za peč, ta pogumni pa so stopili v črno noč. Vsi so bili heroji, ene je sicer ob polnoči pregnal “medved”, druge pa smo sklenili rešiti, saj bi jih nočno sneženje nemara zakopalo do poletja.
V nedeljo nas je pričakalo nekaj centimetrov svežega, kar je omogočalo dopoldanske norčije v okolici koče. Z žolno smo reševali čokolado izpod snega, kotalili smo se na vse strani in delali “snežake”. Takole bi kar še ostali kakšen teden, smo si bili enotni, a nas je po kosilu poklicala dolina. Gravitacija dela svoje in najhitreje je šlo po riti. V kombiju smo zavohali, da je kopanje v Bohinjskem jezeru pravzaprav dobra ideja. In spet so bili nekateri pogumni, drugi pa pametni. Tak je bil torej konec čisto prekratkih zimskih radosti, plavanje pa naj pomeni prihod novih, toplih, cvetočih in zaljubljenih.
Fotografije z Zimovanja si lahko ogledate tukaj.

Mentorice: Petra Vladimirov, Tina Kralj in Adrijana Reja

Zapisala: Petra Vladimirov